Standard (EADGBE)

Vsaka zvezda na nebu zamizi,

teta Luna prikima, se zasmeji.

Pogasili smo vse luci, da nasa Eva lahko zaspi.

Vsaka zvezda na nebu zamizi,

teta Luna prikima, se zasmeji.

Pogasili smo vse luci, da nasa Eva lahko zaspi.

Pa naj zaspi, naj skrije svoje trudne oci,

pa naj zaspi, da se malo srce umiri

in naj sanja le o lepih stvareh.

Ko sonce zbudi jo, na ustih bo smeh.

Vsaka zvezda na nebu zamizi,

Evin kuzek zalaja, se poslovi.

V kraljestvo skratov, sanj in vil

jo nese sila nevidnih kril.

In ze leti dalec proc od tega sveta,

od tega kar ne razume in kar ne pozna,

saj jo caka svet drugačen od sanj.

Kako naj svarim jo, kaj recem ji v bran?

Boj se ljudi, ki ne znajo jokati,

ne gledajo v oci in ne znajo stisnit dlan!

Boj se mnozic, ki mahajo s pestmi,

soferjev s klobuki, nabitih na volan!

Vsaka zvezda na nebu zamizi,

teta Luna prikima, se zasmeji.

Pogasili smo vse luci,

da nasa Eva lahko, pst! zaspi.